[ Pobierz całość w formacie PDF ]
udarila ga je mnogokdaj; ni se pritoÏeval, ãe je bil laãen
in Ïejen; in bil je laãen in Ïejen mnogokdaj; ni godrnjal,
ãe ga je pestila tuja oblast, tudi ni izpra0 eval, odkod da
je ta oblast in kdo da jo je ustanovil; in pestila ga je mno-
gokdaj. Ali glej, ob tisti uri, ko so sklenili, da je vreden
kr0 ãanskega usmiljenja in bratovske ljubezni, se je
·imen spuntal. LeÏal je na kamenju, pa ga ni veã ãutil;
0 e vedel ni veã, kje da leÏi in ãemu. Napol je odprl oãi in
je gledal v nebo, ki mu je meÏikalo s tisoãerimi svetlimi
oãmi.
»Lepo bi bilo tam!« je pomislil najprej; nato pa se mu
je nenadoma zvedrilo v pameti in spoznal je, da je na
kamenju in da je nadloga. Ali zaradi tega spoznanja ni
bil prav niã Ïalosten; celo nasmehnil se je. Zakaj hkrati
se je domislil, da modrujejo obãinski moÏje nad njim in
242
TROJE POVESTI
BESeDA
da se pravica tega sveta poti zaradi njega. Take so bile
njegove misli:
»Petdeset let si Ïivel, oj ·imen, pa nikoli nisi doÏivel,
da bi te bila postava drugaãe pogledala nego postrani.
âlovek je postavi le ovira in sitnost, zato ker ni iz papir-
ja. Ampak kdo bi se prerekal? Dajal sem ji, kar je terja-
la in sem bil vesel, da je jemala brez godrnjanja. Glej,
zdaj pa se je spomnila name, v teh kasnih dneh, v teh
veãernih urah; in tako se ji godi, kakor da me je ãudoma
prvikrat ugledala. Ne smem ne piti, ne jesti, dokler ne
zapi0 e, odkod bodi pijaãa in jed in v koliki meri. Prej ni
vpra0 ala, ne pisala. Tudi se ne smem ganiti s tega kame-
nja, ki nima gospodarja, temveã poãakati je treba, da
postava razsodi in zapi0 e, kje bodi moj hlev. In napos-
led je tudi prepovedano, da umrjem na tem kamenju;
zakaj postava ima stare noge in i0 ãe dolgo, da mi poi0 ãe
smrtno posteljo; preden je ne najde, bi bilo umiranje
hudodelsko poãetje . . . Kaj pa, ·imen, ãe bi se ti za-
smejal postavi, kakor se je ona tebi smejala?«
Tako se je porodila v njegovem srcu puntarska misel.
»Da bi noge ubogale, 0 el bi! Sladko dremljeta biriãa,
lepa je noã. Zakaj bi se malo ne izprehodil, sebi v radost,
postavi za nala0 ã?«
Poizkusil je, da bi se vzdignil na komolcih; roke pa
niso ubogale in noge se 0 e ganile niso.
243
TROJE POVESTI
BESeDA
»Zdi se mi, da se nikoli ne bom izprehajal!« je po-
mislil ·imen. »Prej ãas ni dal, zdaj noge ne dadó. Posta-
va je taka, da vidi ·imen svet le tedaj, kadar je vanj po-
gnan; ãe bi ga 0 el radovoljno gledat, bi ga postava oz-
merjala. Ampak ãe mi to veselje ni dovoljeno, pa si izbe-
rimo drugo, najvi0 je. Pripravi se, ·imen!«
In ·imen, ki se nikoli ni prerekal, je sklenil roke in je
pogledal v zvezde. Brez greha ni bilo njegovo srce, ali
bilo je polno veselja.
»Kogar sem Ïalil v svojem Ïivljenju, naj se spomni
name ob tej uri in naj nikar niã ne zameri! Tudi vi dru-
gi, ki ste me Ïalili, in mnogo vas je bilo, niã vam ne za-
merim; kdo bi se prerekal, ãe se iz besede ne rodi niã
drugega nego sitnost? In tudi vam, zbrani svetovalci in
modrijani, niã ne zamerim; 0 e zamere vas prosim zara-
di te hudobije, ki jo bom zdajle napravil. Vidva pa, bi-
riãa, zvesta spremljevalca in varuha moja, bodita od srca
pozdravljena in blagoslovljena; sladko spanje vama Bog
dodeli, meni pa kr0 ãansko smrt!«
Gledal je v zvezde, molil je oãena0 in ãe0 ãenomarijo,
nato je zatisnil oãi in je umrl . . .
Stala sta Ïupana in sta ãakala besede iz ·imnovih ust;
doãakala nista. Zazeblo ju je od vrha do tal, napol zaradi
hladne noãi, napol od ãudnega strahu, ki je pre0 inil srce
kakor slutnja pred hudo uro.
»Ali spi0 , nadloga?«
244
TROJE POVESTI
BESeDA
·imen je molãal.
Îupanoma je upadlo srce; tresel se jima je glas, ves
prijazen je bil in ljubezniv.
»Ali spi0 , kristjan? âe spi0 , se vzdrami in reci besedo,
ãe pa se pretvarja0 , ti Bog odpusti!«
·imen je molãal.
»Zapali tresko!« je svetoval osojni0 ki.
»Poglejva mu v obraz, kaj da je!«
Prisojni0 ki je zapalil tresko, nemiren plamen je obÏa-
ril kamenje.
»Ali spi, ali se le dela?«
»Primi ga za roko, stresi ga za ramo!«
»Ti ga primi in stresi!«
Osojni0 ki se je sklonil nad ·imna, potipal ga je na-
rahlo po rokah, na prsih sklenjenih; roke pa so bile trde
in mrzle. Hitro se je umaknil Ïupan, mraz ga je sprele-
tel do srca.
Obadva sta spoznala, kaj da se je zgodilo; spogleda-
la sta se z osuplimi oãmi, obema se je prikazal mrzel pot
na ãelu. Tako sta si strmela iz obliãja v obliãje in sta dol-
go molãala. Neprijazno ti0 ino je motilo edinole smrãan-
je biriãev in obãinskih moÏ.
Strah se je vdal, pot na ãelu se je posu0 il, vzdihnila sta
globoko. In iz strahu in hude slutnje se je porodil velik
srd, ki se je naperil najprej proti biriãema. Obadva Ïu-
pana sta se okrenila do speãih varuhov in sta vzkrikni-
245
TROJE POVESTI
BESeDA
la obadva hkrati in tako ljuto, da sta biriãa strahoma
planila iz sanj.
»Iblajtarja! Razbojnika! Kaj zato smo vaju postavili za
[ Pobierz całość w formacie PDF ]