[ Pobierz całość w formacie PDF ]
4. maja smo se prevrgli na Malo goro. Dan je bil brez
bojev, partizani so poãivali in se ãistili. V tretjem bata-
ljonu sem predaval po Kidriãevi bro0 uri »Dve vojski,
dva znaãaja«. âudno se mi je zdelo, kako so nekateri
stari borci malo vedeli o gnilem in podkupljivem gene-
ralskem in oficirskem kadru kraljeve armade. V prvem
bataljonu sem imel partijski sestanek. Pretresali smo o
sprejemu v partijo in v SKOJ. Istega veãera me je na se-
stanku prijel brigadni komisar Nedeljko-Majcen, ãe0 da
ni moja naloga, da opravljam politiãne ure.
»Da ve0 , tovari0 MatevÏ, ti si pomoãnik brigadnega
komisarja in kot tak doloãen samo za delo po partijski
129
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
liniji; delo s komisarji in politiãne ure so pa moje, da
ve0 .«
»No, pomagati sem ti hotel. Sicer pa, ãe ti ni v0 eã, pa
tudi dobro.«
Bil sem jezen. Oh, kako sem tisti trenutek pogre0 al, da
ni za brigadnega komisarja delavec; potlej ne bi tako
govoril. Ma0 ãeval sem se s tem, da sem ga pozno v noã
izpra0 eval, kaj vse je prebral; kar uÏival sem, ko sem vi-
del, da kljub svoji srednji 0 oli ne ve dosti.
»Tovari0 komisar, zakaj, vraga, si pa hodil v 0 olo?«
Bilo mu je nerodno, lomila ga je jeza, rekel pa je: »Saj
se tudi vsak delavec ne spozna na literaturo.«
»Mislim, da ima MatevÏ prav,« se je oglasil Daki.
»Vsi, ki ste hodili v 0 ole, bi morali vse vedeti.«
Jan je dopovedoval, da to ni tako.
»Profesorja ima0 za oãeta, pa ne ve0 ,« je vpil Daki,
Nedeljko pa je molãal.
Dan nato smo se premaknili v Stari log. Ranjence smo
spravili v Rog. V Starem logu je brigada poãivala, fantje
so se brili, 0 alili in se smejali. Sli0 al sem: »Samo, da smo
pri0 li iz te vraÏje Notranjske! Ah, ljuba Dolenjska, 0 e
sonce sije tukaj lep0 e! In zopet se bomo najedli.« Le
Notranjci so molãali, ãutili so domotoÏje. »Eh, vrag naj
vzame vse skupaj,« sta menila komandirja Rafko in
Tinãe.
130
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
Sedeli smo v 0 tabu tretjega bataljona. Bataljon je bil
zbran na neki jasi nad podrtimi hi0 ami. Nekateri so ãis-
tili oroÏje, komisar Dolenc je pa drÏal roke v Ïepu, ho-
dil sem in tja ter pripovedoval o partizanskih bojih na
jugu. Tam padajo mesla in postojanke, partizani imajo
topove in tanke, tudi letala imajo. Partizani so pozorno
poslu0 ali.
Mimo po cesti je pri0 la patrola ·ercerjeve brigade,
0 estnajst moÏ. Na ramah so nosili municijo, ki so jo 0 li
iskat na Notranjsko. Pod bataljonom so se ustavili. Kar
zakriãi neki desetar: »Hej, tovari0 i, ali je res, da so vam
Italijani pobrali bacaã na Mokrcu? Ali je res? vas vpra-
0 am. Nekega belãka sem Ïe pretepel, ker vas je s tem
bacaãem obrekoval.«
»Hudirjev 0 ercerjevec, kdo te je kaj vpra0 al?« ga je za-
vrnil komandir Brane.
Drugi mu je odgovoril: »Hitro nesite zaboje 0 ercerjev-
cem, da ne bodo streljali s fiãafaji!«
Odslej, kadarkoli so se sreãali 0 ercerjevcl s tom0 iãevci,
vedno so jih podraÏili zaradi bacaãa. Stvar pa se je zgo-
dila takole. Tom0 iãevci so v Suhi krajini razbili veã fa0 is-
tiãnih bataljonov ter jim z mitraljezi in pu0 kami zaple-
nili tudi prvi teÏki bacaã, prvi v Sloveniji. Obãudovali
smo jih, ali v borbah na Notranjskem so Italijani napadli
nezavarovano komoro in poceni dobili bacaã. Tom-
0 iãevcem je bilo hudo za bacaãem, kleli so komandan-
131
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
ta, ki so ga krivili zaradi izgube, kleli so pa tudi vsakega,
ki jih je draÏil z bacaãem.
Ko sem hodil po bataljonih, sem naletel v prvem ba-
taljonu na ãudne razmere. Bataljonski ãevljar Nace,
srednjevelik partizan, temnih in dolgih las, je sedel pod
bukvijo in 0 ival ãevlje. Jezno je vlaãil dreto in vre0 ãal:
»Preklemanska baba, ne bom te oÏenil, da ve0 . âe bi te,
bi te s kneftro.«
»Le daj hudirja babjega,« so ga 0 ãuvali bosi partizani,
poveãini novinci, si pomeÏikovali in se dregali.
»Ta Ïenska mi ni po volji. Zmerja me, Naceta, stare-
ga partizana in ãevljarskega mojstra.«
Dvajset korakov proã je bila kuhinja in 0 est kotlov je
bilo postavljenih na kamnitih podstavkih. Kuharji in
kuharice so me0 ale jeãmenov moãnik. Okrog velikega
kotla na desni strani se je vrtela moãna, 0 iroka kuhari-
ca z lepimi oãmi in ãednega, okroglega obraza ter gostih
ãrnih las, ki so bili lepo spleteni v goste kite. Ime ji je bilo
Marjanca. Poãasi se je obraãala okrog kotla, me0 ala
moãnik, se obrnila k Nacetu in vzkliknila:
»Kar sitnari, ãe te ni sram. Prav vsi se ti smejejo, sit-
neÏ sitni. âe ti nisem po volji, pa bodiva vsak ob svo-
jem!«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]